Izvedela sem, da ima moja najboljša prijateljica iz otroštva raka. Takšno diagnozo kot je rak, so sicer pri njej kar zgodaj odkrili, in ker je danes rak že velikokrat z pravočasnimi pristopi ozdravljen oziroma odstranjen, je svojo diagnozo zelo pozitivno sprejela. Zato me je ob takšni novici hkrati tudi želela malce pomiriti, saj ko sem sama slišala besedo rak, so se mi kar ulile solze, saj res nisem mogla verjet, da je rak prizadel ravno njo. Seveda sem se morala hitro pomiriti, saj navsezadnje bi mogla jaz tolažiti njo in ne ona mene. Tako se mi je zdelo prav. Tako sem ji izrazila vso sočutje in podporo in kot vedno jo pa vedno pripravljena poslušati, kot smo imele odnose do sedaj. Prav tako pa sem ji ponudila pomoč, pri raznoraznih vsakodnevnih opravilih, če bi karkoli potrebovala, saj naj bi šla kmalu na zdravljenje svoje diagnoze, ki je rak. Tako sem se zavedala, da bomo najverjetneje še kar nekaj časa narazen, tako sem razmišljala kako bi ji lahko še pomagala, poleg puščanja vsakodnevnih sporočil. Ker mi je povedala da bo bila še kakšen mesec v bolnici, sem razmišljala, če bi jo presenetila, in ji poslala paket v bolnico, morda kakšno knjigo, ali pa kaj za ustvarjat, da se malce zamoti, in da ji ne bo edina misel rak, ko bo čakala na operacijo in preostale kemoterapije. Prav tako sem pomislila na njeno mamo, ki nama je vedno skuhala kavo, sem prišla k njej na obisk in mi ponudila piškote.

Tako sem pomislila, da bi jo lahko šla obiskat in malo poklepetat z njo, saj je tudi njej zelo stresna situacija, ko ji je zdravnik rekel, da je hčerina diagnoza rak. Tako se mi je vrtel film, kaj vse bi naredila naenkrat, da sem se morala najprej pomiriti, preden bi na karkoli reagirala nepremišljeno, saj sem želela le pomagati in ne pa poslabšati situacije, hkrati pa sem trdno verjela da bo še vse v redu in da bomo kar hitro šle zopet na kavo.…