Nekaj let nazaj se prav spomnim trenutka, ki ga ne bom nikoli pozabil. Kar naenkrat sem začel slišati nek čuden šum v ušesih. To je bilo res nekaj groznega. A ker sem bil ravno prejšnji dan na koncertu, sem si sprva mislil, da je to nekaj navadnega, čeprav občutek ni bil ravno tak, kot je po kakšnem koncertu. Zato sem vseeno ohranil mirno glavo, ter malo počakal, da vidim, če bo to minilo. Naslednji dan pa je bilo vse isto. Dan kasneje spet. Zato se mi je začelo že milo rečeno mešati, saj nisem več moral sploh normalno razmišljati. Moje misli pa so mi namigovale tinitus, vendar si kar nisem želel zaupati.

Tako sem se le odpravil do zdravnika, saj druge rešitve nisem več videl. Tedaj mi je opravil tisti osnovni pregled, po kateremu je lahko takoj rekel, da gre res za tinitus. Tedaj se mi je kar podrl svet. Za to bolezen sem namreč vedel, da ni zdravila, ter se bom na šum pač moral navaditi. Zato se mi sploh ni zdelo, da se bo to kdaj zboljšalo, ter me je skrbelo, kako bom s tem sploh živel, saj je bilo zadnjih nekaj dni res groznih.

Kljub tem mojim črnim mislim, mi je zdravnik lahko povedal nekaj dobrih novic. Zdravila sicer res ni, vendar je vseeno mogoče narediti kar nekaj reči za to, da se tinitus izboljša, oziroma da postane nekako podzavesten. 

Predlagal mi je, da se izogibam popolni tišini. To se mi je sicer sprva slišalo precej smešno, vendar sem vseeno razumel, kaj misli. Če ne bi ravno sedel v čisti tišini, bi mi drugi zvoki vzeli pozornost, ter se nebi osredotočal na šum v mojih ušesih. Povedal mi je lahko še kar nekaj nasvetov, tako da me je to vsaj malo pomirilo, ker sem videl, da se nekaj že da narediti. Danes pa me tinitus sploh več ne muči, saj sem se ga z vsemi temi nasveti naučil ignorirati. …