Dedkov ranč je bil že od nekdaj najlepša posest v celotni dolini. Razprostiral se je med valovitimi griči, obdan s starimi hrasti in prostranimi pašniki. Bela hiša z veliko teraso, rdeča streha in skrbno urejen vrt so naredili pravljični prizor, ki je privabljal poglede vseh, ki so se peljali mimo.

Pa če tudi je bil skoraj popoln ranč, je dedka že nekaj časa motilo. Njegova vhodna vrata. Lesena vrata, ki so varovala vhod v haciendo, so bila postavljena že pred več desetletji. Veter in dež, pa še zob časa povrh, so jih načela, barva je zbledela, tečaji so škripali ob vsakem premiku. Tudi redno vzdrževanje ni pomagalo in niso več izražala veličine njegove posesti. Zato se je odločil, da je čas za nova vhodna vrata. Skupaj s sosedom mizarjem sta oblikovala načrt. Dedek je želel nekaj trdnega in hkrati elegantnega. Odločil se je za masivna hrastova vhodna vrata s prelepimi kovinskimi detajli in izrezljanimi vzorci, ki so spominjali na stare haciende v deželi onkraj velike luže, kot so včasih rekli oceanom. Ko so vrata prispela je dedek ponosno nadzoroval montažo mizarja.

Ko so vrata le zavzela svoje mesto, je celotna hiša obstala v tišini. Zdaj je dedkov ranč dobil popolnoma nov videz. Vhod je postal mogočen, kot dedek, in vabljiv, kot da bi pozdravljal vsakogar, ki bi prišel na obisk. Ko je tisto večer sonce zahajalo za griči, so se zlati sončni žarki nežno odbijali od gladkega hrastovega lesa in kovinskih vzorcev. Dedek je stal pri vratih in ponosno z visoko dvignjeno glavo gledal svojo haciendo, se zadovoljno nasmehnil in sam pri sebi zamomljal, da zdaj pa je vse tako kot mora bit.

Tudi sosedje in prijatelji, ki so naslednje dni prihajali na obisk so mu pritrdili, da so za popolno haciendo manjkala točno takšna vhodna vrata, ki so postala simbol truda, ljubezni do doma in spoštovanja do tradicije.…