To soboto je bila zame budilka nepotrebna. Že ob 7. uri zjutraj je v sobo butnil glas očeta, gremo, danes delamo. Čaka nas vikend in priprava prostora, kjer bo stala nova toplotna črpalka.

Oče je že cel teden govoril o tem, kako bo letos njegov plan za energetsko prenovo vikenda končno realiziran. Stari kamin in peč na drva sta služila dolga leta, a po njegovih besedah je zdaj čas za sodobnejšo rešitev, toplotna črpalka, ki bo po novem grela celoten vikend. Ko sva prispela do naše majhne hiške na robu gozda, sem takoj opazil novo betonsko ploščo, ki jo je oče postavil prejšnji teden. Danes morava urediti notranjost in odstraniti staro napeljavo, je med odklepanjem vrat dajal navodila. Notranjost vikenda je bila še vedno prežeta z vonjem po dimu in starem lesu. Z velikim veseljem sva demontirala stare cevi in izolacijo, ki je bila bolj simbolična kot učinkovita.

Oče je bil kot dirigent orkestra, vrtal, žagal, prenašal in vmes pripovedoval kako bo nova toplotna črpalka prihranila nekaj denarja. Najbolj zanimiv trenutek dneva je bil, ko sva z udarcem kladiva prebila zid za preboj cevi. Zadaj se je pojavila majhna miška, ki je presenečena kot midva, stekla v nasprotno smer. Oče se je zasmejal.

Popoldne se nama je pridružila še mama z malico in nekaj toplimi besedami, ki so prijale bolj kot sendviči. Skupaj smo pregledali opravljeno delo. Oče je bil zelo zadovoljen, še en teden pa bo tole postalo pravi mali zimski raj. Najin težek in naporen delovni dan se je končal s skodelico vroče čokolade, ki je imela na vrhu sveže stepeno smetano, ki se je počasi topila. V tišini sva sedela na terasi in srkala iz vročih skodelic.

Zunaj je hlad počasi pritisnil in misel, da bo nova toplotna črpalka kmalu grela notranjost, je pomirila očetovo hitro bijoče srce.…