Še niti nisem prišla domov, se je oglasil nekdo, ki mu manjka ročna svetilka in me je spraševal, ali jo imam morda pri sebi. Na njegovo nesrečo sem bila že skoraj doma, ročna svetilka pa je ostala v koči na hribu. Če bi v roku pol ure po tem, ko sem naredila objavo, poslal sporočilo, bi lahko svetilko še vzela in jo nesla nazaj dol. Vsekakor imam pa premalo časa, da bi se usklajevala z nekom, da se mu vrne ročna svetilka, ki jo je izgubil, tudi če bi res zelo želela to narediti. Niti zares ne vem, iz kje je lahko oseba in lahko, da bi imela res veliko dela s tem. 

Najbolj praktično je bilo to, da se jo pusti v koči in jo gre iskat ali sam ali pa nekdo drug, ki bo šel kaj v ta hrib in se poznajo. Zelo rada pomagam ljudem, ampak ne na račun svojega časa, zlasti takrat, ko imam ogromno obveznosti. In tale teden je res kar precej pester zame, zato se raje, izognem vsem dodatnim opravkom. Še spanja mi že primanjkuje in še mi ga bo. Se je pa vsaj ročna svetilka našla in tudi lastnik se je našel, kar je pa tudi nekaj. Moj delo je vsekakor rešilo situacijo, saj je mnogo drugih hribolazcev slo mimo, ker verjetno niti niso videli, da tam leži ročna svetilka, ki išče lastnika.

Ko sem prispela domov, sem se takoj preoblekla in odšla pod tuš. Oblačila sem dala v pralni stroj in razpakirala vse, kar je bilo v nahrbtniku. Oblekla sem si svoja najljubša oblačila za doma ter v sekundi, ko sem se ulegla na kavč zaspala za dobro uro in pol. Ko sem se zbudila, sem pa opazila, da mi je ponovno pisal lastnik svetilke, da je ročna svetilka že pri njem, ker je bil njegov prijatelj ravno še v koči.